Leopold I. - Na glas

Показать описание

Skladba je nastala v sklopu kampanje RTV Slovenija Odpikajmo nasilje.

Besedilo in rap: Michael Leopold
Glasba in aranžma: Vid Turica
Miks in mastering: Vid Turica
Studio Bejsmen

Scenarij in režija: Simon Zimič
Video produkcija: Simon Zimič (Studio Zima)
Asistent: Domen Mlakar
MUA: Janja Kavaš

Posebna zahvala:
II. gimnazija Maribor

-------------------------------------------------------------------------
BESEDILO:
Neje glih popularen,
v zadnji klopi se počuti varen.
Novi razred, šola, obrazi,
želi si le to ka ga folk ne opazi,
Ker je novi na šoli,
mu dečki težijo po poti na troli.
Pubeci ščitijo svoj teritorij,
in batine čakajo ga med odmori!
Tudi, če se trudi, naj dela karkoli,
vedno se najdejo novi razlogi,
ka mu dajo vedeti, ka on sen ne sodi,
molčeči sošoci stojijo okoli.
Doma ne omenja krivice,
tastari skrbi ma z delom.
Ma plava rebra, ampak skriva modrice,
ka ne bi mame skrbelo.
Pol bi ziher šla do ravnateljice,
naredla bi štalo in bi se razvedlo,
ka je izdajalec, tožibaba,
za njega blo bi tisoč novih problemov.
Zato rajši fejka bolezen doma,
sicer pa je tiho in gleda v tla,
ko napade skupina ga, vedno vsaj dva,
proba braniti se kot pač ve in kot zna.
Pa spet. pristane na tleh,
banda hijen ga ponovno premaga,
ampak tokrat od nekod pojavi se nekdo,
ki mu na noge pomaga.
Kot sonce, ki prežene slabe sanje,
zvonec, ki prekine spraševanje;
topla roka mu seže v dlan,
in takrat se zave, ka odslej nede san.

Tudi te ko se zdi,
ka svet zatiska oči,
jaz nesen tip, ki molči,
naj se čüje glas!

In če kda se ti zdi,
ka več nemaš moči,
z nekom deli skrbi,
daj povej na glas!

Neje glih popularna,
in v prvi klopi je še najbole varna.
Bole zadržana med dekleti,
in zato jo majo na tapeti.
Blo je nekoč, ko meli so šport,
skok v višino, a cilj previsok,
pa telebne kot hlod, na veselje sošolk,
pol zafejka poškodbo in sede na klop.
A to je bija le začetek,
naslednji den na neti vsi delijo nek posnetek;
šok, njen skok; nasprotje gazele
in vsi se smejijo iz debele Špele!
Vsiple se dež komentarov,
in tote besede so trde kot toča.
Roke so potne, glava je vroča,
z nevihto sramote se sama sooča.
A Špela je močna in tudi bolj veka,
zato ji v šoli noben ne teži.
Anonimno pa trolajo jo preko spleta,
zato se za sebe drži.
Pol pa en den na hodniki vidi novega fanta,
ki vedno odzadi sedi,
v sklenjenen krogi, ki tvori ga banda;
med njimi na tleh tam tamali leži.
Čeprav se boji, stisne pesti,
Špela debela se v njih zakadi.
Prepodi napadalce, te male nadloge
in fanti pomaga ka vstane na noge.
Kot sonce, ki prežene slabe sanje,
zvonec, ki prekine spraševanje;
se ob njeni rami pojavi rama,
ki ji pravi, ka ne rabi več ostati sama!

Tudi te ko se zdi,
ka svet zatiska oči,
jaz nesen tip, ki molči,
naj se čüje glas!

In če kda se ti zdi,
ka več nemaš moči,
z nekom deli skrbi,
daj povej na glas!