Moji Mtki 17/20

... ki je v Nebesa šel (2. skrivnost častitljivega dela rožnega venca)
Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji (Mt 28,18)

Apd 1, 3.9.4
Po svojem trpljenju se jim je štirideset dni prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu. Vpričo njih se je vzdignil in oblak ga je vzel izpred njih oči, aleluja.
Ko je bil z njimi pri jedi, jim je rekel, naj ne hodijo iz Jeruzalema, ampak naj čakajo Očetove obljube.

Hebr 8,1; 10,22.23
Imamo takega velikega duhovnika, ki je sedel na desno prestola veličastva v nebesih. Prihajajmo s pravim srcem v polni veri, v srcih očiščeni slabe vesti, aleluja. Držimo se neomahljive vere in upanja, kajti zvest je on, ki je dal obljubo.

sv. Avguštin, škof o Gospodovem vnebohodu
Edino Kristus je prišel iz nebes in odšel v nebesa
Danes je naš Gospod Jezus Kristus šel v nebesa; naj se dvigne z njim v nebesa tudi naše srce. Poslušajmo apostola (Pavla), ki pravi: Če ste vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus na desnici božji; iščite to, kar je zgoraj, ne tega, kar je na zemlji. Kakor se je on dvignil, ne da bi odšel od nas, tako smo tudi mi z njim že tam, čeravno se še ni uresničilo v našem telesu, kar nam je obljubljeno.
Kristus je že povišan nad nebesa; vseeno pa na zemlji trpi, ob vsem, kar čutimo težkega mi kot njegovi udje. O tem je pričeval, ko se je oglasil z višave: Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Rekel je tudi: Lačen sem bil, pa ste mi dali jesti.
Zakaj na zemlji ne trpimo tudi mi tako, da bi pri tem po veri, upanju, ljubezni, ki nas z njim povezuje, že počivali z njim v nebesih? Ko je on gori, je obenem tudi z nami; mi pa v tem, ko smo tukaj, smo tudi že z njim. Pri njem je to v moči njegovega božanstva, njegove moči in njegove ljubezni; mi pa, čeprav tega nismo zmožni po božanstvu kakor on, moremo to v ljubezni, in sicer v njem.
On ni zapustil nebes, ko se je od tam ponižal k nam; tudi ni odšel od nas, ko je zopet odšel v nebesa. Ker je bil namreč tam in hkrati tukaj, zato sam takole izpoveduje: Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov, ki je v nebesih.

sv. Leon Veliki, papež, o Gospodovem vnebohodu
Gospodov vnebohod dviga našo vero
Ob velikonočnem prazniku smo se veselili Gospodovega vstajenja. Njegov vnebohod je prav tako za nas razlog veselja, kajti spominjamo se dneva in ga proslavljamo, kot se spodobi, ko je bila naša uboga človeška narava v Kristusovi osebi dvignjena nad vso nebeško množico, nad vse angelske zbore, nad vse moči neba in je sedla na desnico Boga Očeta. Na vseh teh čudovitih Božjih delih počiva krščanstvo in na njih temelji. Čeprav gre tu za skrivnosti, ki jih človek ne more z umom dojeti in jih more v globokem spoštovanju le občudovati, človeška vera ob njih ne dvomi, človeško upanje ne klone in se človeška ljubezen ne ohladi.
Verovati brez omahovanja v to, česar telesne oči ne vidijo, hrepeneti po tem, česar ne moremo videti, v tem je veličina velikih ljudi, v tem je svetloba duš, polnih vere. Ko bi se mogel svet zveličati le po stvareh, ki jih moremo videti ali zaznati, kako bi mogli priti do take pobožnosti v naših srcih, kako bi mogla človeka opravičiti le vera?
To, kar je bilo vidno pri našem Odrešeniku, je prešlo v zakramentalne obrede. Da bi bila vera bolj čista in bolj trdna, je pogled nadomestilo učiteljstvo: srca vernikov naj poslušajo avtoriteto učiteljstva, razsvetljena po nebeških žarkih.
To vero krepi Gospodov vnebohod, utrjuje pa jo dar Svetega Duha. Zato je niso zlomile ne verige, ne ječe, ne pregnanstva, ne zobje divjih zveri, ne prefinjeno mučenje krutih preganjalcev. Po vsem svetu so se za to vero borili ne le možje, ampak tudi žene in tudi fantje in nežna dekleta tako, da so prelili zanjo svojo kri. Ta vera je pregnala hudobne duhove, ozdravila bolezni in obudila mrtve.
Njegov vnebohod je tako spremenil apostole, da so bili kljub vsemu temu, kar jih je prej plašilo, veseli. Njihove misli so se obrnile v božanstvo njihovega Učenika, ki je sedel na Očetovo desnico. Ni jih več oviral pogled na vidno telo, da ne bi mogli v duhu gledati božjo Besedo, ki Očeta ni nikoli zapustila, čeprav je stopila med nas, in ni zapustila učencev, čeprav je odšla k Očetu.
Šele zdaj, preljubi, je bilo mogoče tega Sina človekovega prav spoznati, ga globlje in svetejše poznati kot božjega Sina, ko se je vrnil v Očetovo veličastvo in začel biti na skrivnostni način po svojem božanstvu še bolj navzoč, kot je bil prej, ko je bil kljub telesni navzočnosti bolj oddaljen od nas.
Ni se treba več dotikati Kristusovega telesa, saj je po njem vendar nižji od Očeta. Poveličano telo je ohranilo svojo naravo, verniki pa se moremo po veri okleniti ne s telesnimi rokami, ampak z duhovnimi zmožnostmi Edinorojenega Sina.

Vsemogočni Bog, v tej hvalni daritvi se veselimo vnebohoda tvojega Sina, ki tudi nam zagotavlja poveličanje. Prosimo te, podari nam trdno upanje, da smo tudi mi poklicani k tisti slavi, v katero je šel pred nami Jezus Kristus, tvoj Sin, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. AMEN