Anja Radšel I Sepsa pri otrocih

Sepsa, sindrom sistemskega vnetnega odziva na okužbo, je zelo nevarno obolenje, ki se lahko pojavi doma, lahko pa tudi v sklopu bolnišničnega zdravljenja, kot zaplet, ki zahteva izjemno hitro prepoznavo in takojšen začetek zdravljenja. To velja zlasti za meningokokne sepse pri najmlajših, ki lahko komajda rojeno življenje ugasnejo z vrtoglavo hitrostjo, v nekaj urah; te sicer niso zelo pogoste, so pa težko prepoznavne.

Znaki, ki morajo v primeru sepse sprožiti najglasnejši alarm, so pri otrocih nemalokrat neznačilni – pri čemer pa starši praviloma točno vedo, da z njihovim malčkom nekaj ni v redu, saj se njegovo obnašanje zaradi vnetnega dogajanja v organizmu močno spremeni, zato jim mora z vso resnostjo prisluhniti tudi otrokov zdravnik, se nemudoma odzvati in pospešeno ukrepati.

Ključnega pomena sta takojšnja hospitalizacija, začetek zdravljenja z antibiotiki in podporno zdravljenje (nadomeščanje tekočine z infuzijami) – ti ukrepi v hitrem sosledju lahko rešijo življenje obolelega v kateremkoli starostnem obdobju. Kako pomembno in, na žalost, pogosto še vedno neuspešno je takšno ukrepanje, potrjuje podatek, da sepsa na globalni ravni vsako leto prizadene do 50 milijonov ljudi, pri čemer po podatkih Svetovne zveze za sepso temu obolenju na letni ravni podleže kar 11 milijonov obolelih.

Pri otrocih do tega obolenja najpogosteje pride v prvih dneh po rojstvu. Pediatri si želijo, da bi večino bakterijskih okužb prepoznali in začeli zdraviti tako hitro, da bi nastanek septičnega stanja preprečili, kajti prepoznava te bolezni pri otrocih, zlasti najmlajših, je res zahtevna. Pri novorojenčkih in dojenčkih v prvih mesecih življenja so znaki resnega, skrb vzbujajočega stanja apatija, zavračanje hrane, težko dihanje, stokanje, medtem ko je povišana telesna temperatura v tej starostni skupini redkeje prisotna. Pri starejših otrocih pa so poleg težko obvladljive povišane telesne temperature, ki narašča z mrzlico, prepoznavni znaki še razdražljivost, apatija ter zavračanje hrane in tekočine.

»Pri novorojenčkih sepso najpogosteje povzročajo streptokoki skupine B, enterične bakterije pa tudi stafilokoki in nekateri virusi, medtem ko so pri dojenčkih in večjih otrocih pogostejši povzročitelji sepse pnevmokok, meningokok in hemofilus influence tipa B. Sepso, povzročeno z bakterijama hemofilus influence tipa B in pnevmokokom pri otrocih že vrsto let uspešno preprečujemo s cepljenjem, od letos je, denimo, na voljo tudi cepivo proti bakteriji meningokok skupine B, s katerim lahko preprečimo razvoj meningokokne sepse. Ta je k sreči redka, če pa se zgodi, je njen potek praviloma zelo hud in lahko ogrozi življenje malčka,« pojasnjuje dr. Anja Radšel, pediatrinja iz zdravstvenega doma v Medvodah.

Tudi ona opozori, da je »sepsa razlog za takojšnji alarm, kajti določene okužbe lahko zelo zelo hitro privedejo do zelo resnega stanja – takšne so okužbe z meningokokom skupine B ali s piogenim streptokokom. Takega otročka moramo hitro prepeljati v bolnišnico, kjer mu bodo odvzeli kužnine, da bodo poskušali dokazati povzročitelja; takoj bo dobil tudi ustrezni antibiotik in vsa zdravila, ki podprejo delovanje organov, pri katerih pride do motenj v delovanju že v sklopu razvijajoče se sepse.«

Da se tovrstno ukrepanje odvije res pospešeno, morajo zdravniki skrb staršev obravnavati z vso skrbnostjo, kajti, kot je v pogovoru za zdravstveni portal opozorila pediatrinja: »Starši kar dobro zaznajo, kdaj njihov otroček ni zdrav. Tudi če ne znajo povedati, kaj točno jim ni všeč, prepoznajo, da z otrokom nekaj ni v redu. Mi pa moramo to sprejeti z vso resnostjo in malčka pregledati, kar mora vključevati tudi ciljano spraševanje glede znakov, ki lahko potrdijo ali ovržejo sum na sepso.«